Večina mladih uspešno preide v odraslo dobo in se dobro spopada z izzivi, povezanimi z odraščanjem. Vendar je za kritično manjšino adolescenca čas, ko se pojavijo resne težave ali pa se stopnjujejo prejšnje težave. Tako lahko imajo težave v šoli, nimajo pravih vzornikov ali pa odpornosti, da bi se spoprijeli z novimi pritiski ali tveganji. Morda so bili soočeni z odtujenostjo dela prebivalstva in so doživeli diskriminacijo ter odprt ali skriti rasizem. Ker ne vidijo pozitivnih družbenih in poklicnih perspektiv, narašča število tistih, ki podležejo lažnim obljubam skrajnih ideologij, kot so neonacistične skupine ali “Islamska država”.
Posledice pomanjkanja podpore so lahko zelo resne. »Najboljša preventiva je preprečiti, da bi se ljudje sploh vključili v nasilne ekstremistične ali teroristične dejavnosti, ali pa jih prepričati, naj se odrečejo takšnim zamislim in metodam. […] Ljudje, ki se najbolje spopadajo s pojavom radikalizacije, so tako imenovani prvi, ki so v neposrednem stiku s ciljnimi posamezniki ali ranljivimi skupinami prebivalstva «(Mreža za ozaveščanje o radikalizaciji Evropske komisije).
Zato ti »prvovrstniki« potrebujejo nova znanja in sposobnosti, da bodo bolje pripravljeni na spopadanje z medkulturnimi napetostmi med različnimi skupinami in v dovolj zgodnji fazi odkrili kazalnike radikalizacije med njihovimi učenci. Vendar so se številni “prvovrstniki” že pred leti poklicno izobraževali in mnogi med njimi so popolnoma ali delno nepripravljeni na spremembe v načinu organizacije naše družbe, ki jih konceptualni vidiki radikalizacije ogrožajo.
Ta projekt bo spodbudil ozaveščenost in opredelil pobude, primere najboljših praks in orodja, ki bodo pomagala bolje osebam iz prve frontne linije bolje opravljati svoje delo, na primer pri ugotavljanju, kdo je v nevarnosti, in hkrati poiskati najboljši način za pomoč ljudem, ki potrebujejo podporo. Katera orodja in metode so na voljo in katera so najučinkovitejša za zagotavljanje te podpore? Kdo je doživel travmatične izkušnje in kaže vedenje, ki je posledica posttravmatske stresne motnje? Kako lahko učitelji ali svetovalci odkrijejo take simptome?
